Lep skavtski pozdrav! Tokrat z rokavicami na rokah. Skavti že 4 leta pomagamo pri čiščenju Bovca. Vsako leto čstimo najbolj umazan del Bovca. To so brežine potoka Gereš. Naj vam povem da se ljudje ne zavedajo kako onesnažujejo naravo. V potok odmetujejo najrazličnejše odpadke. ÄŒevlje, plastične vrečke, železo, razne plastenke in pločevinke pijač dobili pa smo tudi zabojnik za smeti in še bi lahko naštevali. Zato vas vsi Bovški skavti opozarjamo, da ne odlagate odpadkov v naravo!!! Tako bo naš sprehod v naravo lepši in prijetnejši.

Podali smo se na trdnjavo fort Herman. S seboj smo imeli samo najnujnejše, a čisto dovolj, da nam je bilo oba dni zelo lepo. Vrhunec pa je seveda bila sveta maša z Lucijinimi obljubami.

Letos mineva natanko 210 let od Napoleonovega pohoda skozi naše kraje, zato je občina Bovec organizirala proslavo na kateri smo sodelovali tudi skavti in sicer prosili so nas naj pred trdnajvo Kluže postavimo dva ognja. Ker pa je ravno na ta dan deževalo smo se kar malo ustrašili, da nam ne bo uspelo zakuriti. Ob štirinajstih popoldne je nehalo deževati in hitro se je pred trdnjavo Kluže zbralo na žalost majhno število skavtov. Samo trije volki, ena vidra in dve voditeljici. Ti pa smo se hitro razdelili v dve skupini. Eno smo sestavljali volkovi drugo pa voditeljici in Karin. Nato smo začeli hitro postavljati ognje. V eni uri in pol sta bila postavljena oba ognja, a voditeljici sta hitro ugotovili, da imamo volkovi veliko večji ogenj, zato sta hoteli, da ga zmanjšamo. Volkovi tega nismo pustili. Ko smo jim obljubili, da bo ogenj zagorel in ne bo zažgal trdnjave smo odšli domov. Zbrali smo se ob devetnajstih in ob pol osmih zakurili ogenj. Prve so zakurile ogenj voditeljice in Karin, ki pa jim je ogenj vžgal šele ob osmi vžigalici. Sledili smo volkovi mi smo ga zakurili po štirih vžigalicah. Kmalu zatem se je začela proslava po proslavi so odkrili spominsko obeležje zatem pa je sledila kratka predstava takratne francoske in avstrijske vojske. Počakali smo, da sta ognja ugasnila nato smo počistili ostanke ognja in odšli domov.

Rana ura zlata ura to je znani slovenski pregovor, ki smo se ga bovški skavti še kako dobro držali. Že zgodaj zjutraj smo se odpravili v Breginj, kjer sta se nam priključili še dve skavtinji ... V roke smo vzeli vso potrebno orodje in živež za dva dni. Vse to smo naložili v avto in se nekaj časa peljali proti cerkvi sv. Marjete nato pa smo pot nadeljevali peš. Vsak je vzel kako orodje in se odpravil po strmi gozdni cesti do sv. Marjete. Ko smo prišli smo videli, da je treba postoriti kar nekaj dela ... Vsak je prijel za svoje delo. Vidre so prebarvale vrata, okna ter trame. Počistile pa so tudi nekaj grmovja tako da se cerkev lažje vidi. Volki pa smo izkopali deset metrov dolg jarek, da lahko hodiš okoli cerkve. Naš stegovodja Simon pa je skoraj cel dan odvažal zemljo, ki smo jo izkopali volki. Zvečer smo volki zakurili še ogenj na katerem smo kasneje pekli hrenovke, krompir in ražnjiče. Ko je začel padati mrak smo volki prinesli veliko zalogo drv in vse to vrgli na ogenj ta nas je grel še pozno v noč. Potem, ko je ogenj zgorel smo odšli v cerkev, kjer smo si pripravili ležišče. Zapeli smo Angelčka in odšli spat. V cerkvi smo opazili lepo število polhov, ki nas niso pustili spati še vso noč. Ko smo se zbudili smo pozajtrkovali v nahrbtnike pospravili naše stvari in se odpravili v Breginj. Pri cerkvi smo našli tudi dva soda za smeti, ki ju je bilo treba spraviti do prve gozdne ceste. Tako so vidre nosile dva soda smeti. Mi volki pa smo jih zvalili do prve gozdne ceste, kjer jih je pričel ponj domačin. V Breginju smo se udeležili sv. maše in se odpravili proti Bovcu. KRATKA OBNOVA Delali smo kot prasci. Kurili smo kot prasci. Jedli smo kot prasci. Umivali smo se kot prasci. Spali smo kot prasci.

Izkoplji zaklad podari ga drugim je geslo letošnje Marmeljade v Idriji. Ko smo prispeli v Idrijo smo se odpravili na glavni trg, kjer smo se srečali z drugimi primorskimi stegi. Kmalu se je začela začetna prireditev na kateri so nas pozdravili župan občine Idrija, idrijski stegovodji, nekdanji rudar ter načelnik in načelnica primorske regije. Sledil je dvig zastave. Nato smo se razdelili po vejah. Ker pa smo bili samo na Marmeljadi samo trije iz veje IV in dva voditelja vam bom opisal kaj smo počeli mi izvidniki in vodnice. Z avtobusi smo se odpeljali do tabornega prostora, kjer smo si postavili tabor. Dobro smo se pomešali in razdeli po vodih. Sledila je velika igra, kjer smo preko zemljevida iskali zaklad. Ko se je zvečerilo smo zakurili ogenj in imeli zabavni večer. Zatem smo odšli spat. Kot se spodobi smo postavili tudi stražo. Obiskali so nas napadalci, ki so nam vzeli nekaj zastav. Naslednji dan smo se odpravili peš v Idrijo. Da bi bolje spoznali Idrijo smo zatem imeli tudi foto orijentacijo. Nato je sledila zaključna prireditev po prireditvi smo si ogledali še foto razstavo dogajanja v primorskih stegih v teh petnajstih letih našega obstoja. Nato pa smo se že počasi odpravili proti domu.

15.7.1907 se je lord Stephenson Smyth Baden Powell z 21 dečki odpravil na prvi skavtski tabor na otok Brownsea v Rokavskem zalivu. Na ta dan se je začelo razvijati SKAVTSTVO. Od tega je natanko 100 LET, zato smo kot vsi stegi iz Slovenije tudi mi praznovali stoletnico. V nedeljo 5.8.2007 smo se zbrali pred cerkvilo sv. Urha in odšli k maši pri kateri smo sodelovali skavti. Po maši je sledila diaprojekcija prvega skavtskega tabora in razvijanja skavtstva na slovenskem vse do dandanes. Nato pa je sledila predstavitev prvega skavtskega tabora, ki smo jo predstavili po vodih. Zatem smo ljudem pokazali še nekaj bansov napravili smo še nekaj piramid in odločeni, da se vidimo na naslednji stoletnici odšli veseli domov.

Naše skavtsko leto se je tudi letos, kot vsako leto začelo pri cerkvici sveti Lenart. Čeprav nam vreme ni bilo ravno naklonjeno smo se vseeno zbrali, saj mora biti skavt pripravljen v vsakem vremenu. Najprej smo se pred cerkvijo zbrali v en velik krog, z rokami naredili verigo in naš kaplan je prebral odlomek iz svetega pisma. Nato smo se dali v skupine in novincem povedali nekaj o ognjih, vozlih, skavtskem pozdravu in o skavtskih zakonih. Zaslišali smo tri piske, kar je pomenilo sklic kvadrata. Zbrali smo se v cerkvi in v tišini pričakali novince, ki so se nam čez nekaj časa pridružili. Kvadrat smo razdrli z obema molitvama vej IV in PP in srečanja je bilo že konec. Upamo, da smo novince zelo navdušili in da bodo hodili na srečanja z veseljem in s ponosom, da so skavti.

Letos mineva natanko 100 let odkar je Bi-Pi odpeljal 11 fantov na poskusni tabor na otok Brownsea. Bovški in tolminski skavti ter tolminski taborniki smo letos organizirali že tradicionalen skavtski izziv, ki je letos dobil ime V DAVNINE PO KORENINE NA OTOK BROWNSEA. Zbrali smo se zgodaj zjutraj in že nas je pričakalo pravo angleško vreme (dež). Ko smo se vsi zbrali nas je obiskal Bi-Pi, ki pa je bil zelo vesel, saj pred njim ni stalo samo enajst fantov kot na prvem skavtskem taboru, ampak so se fantom pridružile tudi dekleta. Prebral nam je odlomek iz njegove knjige in nam pokazal pravo pot na otok "Brownsea". Ko smo vsi prišli na otok nam ga je Bi-Pi razkazal nato pa so sledile še spoznavne igre in majhna malica, ki nam je dala moči, da smo nadaljevali pot proti Tolminu. Držali smo se načela skavt in tabornik ne poznata slabega vremena, ampak le dobro in slabo opremo. Ko smo prispeli v Tolmin smo se ustalili v taborniški sobi. Kasneje je posijalo sonce, ki je vsaj toliko posušilo naravo. Bližalo se je poldne in s tem čas za kosilo. Po kosilu smo imeli delavnice na katerih smo se učili o bivakiranju, o vozlih, o signalizaciji, in o hrani, ki jo najdemo v naravi. Bližala se je peta popoldne in s tem čas za čajanko. To je bil pravi angleški čaj z mlekom v lepi skodelici zraven pa smo še pokramljali od kot Angležem ta navada. Sledila je velika igra. Po veliki igri pa se je začela delati tema. Vrnili smo se v taborniško sobo pospravili za sabo se poslovili in se odpravili proti domu. Marsikdo si je še cel teden brisal nos še vedno pa smo vsi doživeli odličen dan. Našo akcijo je podprlo podjetje Tera d.o.o. Za njihovo pomoč se jim iskreno zahvaljujemo.

Leto se je obrnilo in skavti smo spet prišli pred pomembno nalogo. Po domovih raznositi lučko, ki je bila prižgana v Betlehemu v votlini, kjer se je rodil Jezus. Lučka je prišla na Dunaj od tam pa naprej po vseh Evropskih mestih. Ko je prišla LUÄŒ MIRU IZ BETLEHEMA ali na kratko LMB v Novo Gorico smo jo Bovški skavti končno pripeljali v naše kraje. LMB si je končno vzela nekaj časa zase po vseh teh 3000 km, ki jih je pripotovala in nekaj dni preživela v naši skavtski sobi. V nedeljo 23. 12. pa smo skavti LMB odnesli k sv. maši po vsej naši dekaniji. Zelo zanimivo je bilo gledati ljudi, ki se tako grebejo za to lučko in taki dogodki dajejo nam skavtom še v naprej spodbudo, da bomo tako akcijo naslednje ponovili.

Bovški skavti smo sedaj tradicionalno ljudi že tretjič popeljali z baklami k polnočnici. Bodi pripravljen naša lepa skavtska gesta nam govori, da moramo biti vedno na vse psihično in fizično pripravljeni, zato smo se morali tudi na to pripraviti. Nekaj dni pred tem smo se zbrali v skavtski sobi in se dobro držali devetega skavtskega zakona skavt je delaven in varčen, saj smo v slabih treh urah izdelali devetdeset bakel pri tem pa smo prihranili veliko materiala. Nastopil je božični večer. Razdelili smo se v skupine. Vsaka skupina je dobila svojo lokacijo (trg, Mala vas, Kot, Klanc, Brdo, Dvor) in dolžnost, da ljudi varno in pravočasno pripelje do cerkve. Dolge kolone bakel so osvetlile ulice Bovca. In dvajset minut do maše so se vse skupine zbrale pred cerkvijo in se odpravile k maši. Po maši smo si vsi obljubili, da bomo to tradicijo čuvali še vrsto let.

Čeprav letos zima s snegom ni ravno radodarna, ga je vseeno toliko, da se da sankati. In zato smo se skavti odpravili tja, kjer je to najlepše - na Mangrt. Medved (njegove sveže stopinje) nas ni prestrašil in uživali smo v zimskih radostih.

Kot že dve leti poprej smo se tudi letos odločili nastopiti na Oprimkanju v šenčurju, ki ga organizira Kranjski steg. Na žalost letos v naso reprezentanco ni bilo mogoče dobiti ženske tekmovalke, zato so nama z Jakobom dodelili Jasno Dolenc iz škofje Loke 1. 28.1. sva se torej z Jakobom z vlakom odpravila do Kranja, kjer naju je pobral Anže štremfelj, ki je tudi postavil vse smeri in skupaj smo šli do šenčurja. Po Molitvi IV in ogrevanju so se pričele kvalifikacije. Smer je bila dokaj lahka in jaz sem si s kasnejšim zmagovalcem delil 1. mesto, saj sva edina prišla do vrha, Jakob pa je bil 7. in za las zgrešil finale v kategoriji "Profiji". Deževniki, torej midva ter Jasna smo v skupnem seštevku za malo zgrešili 3. mesto. Sledila je malica ter delavnice. Jaz sem se udeležil zanimivega pogovora z vremenskim napovedovalcem Andrejem Veklavrhom o "vremenu v gorah", Jakoba pa je bolj pritegnila reprezentantka Natalija Gros, ki je povedala nekaj o "masaži po treningu". Nato je sledilo zelo zanimivo predavanje Andreja štremflja, legende slovenskega alpinizma, ki je predstavil "Zgodbo o Janaku", na katerega je kot prvi človek splezal spomladi 2006. Po finalu, kjer me je Luka Boneš za šalo premagal, sem zasedel torej 2. mesto. Jakob pa je po natančnih navodilih trenerja (seveda mene) pošteno obračunal z vsemi v svoji skupini "Zagnanci". Racunamo, da si do naslednjega leta ne bo treba "izposojevati" deklet iz drugih stegov, saj imamo tudi mi veliko pogumnih punc!

K polnočni sveti maši smo se podali na (sedaj že) tradicionalen način - v sprevodu s pesmijo na ustih in v soju bakel. Svojo pot smo začeli na različnih koncih - v Mali vasi, na trgu, na Brdu, v Dvoru in v Kotu - na koncu pa pred cerkvijo sv. Urha strnili dolgo kolono "romarjev". Vzdušnje je bilo pravo božično, manjkal je le sneg. Zato pa se bomo naslednje leto znova podali na pot - v še večjem številu.