Luč miru je iz Betlehema zopet prepotovala dolgo pot vse do naših krajev. Mi smo jo šli iskat v Tolmin in jo med ljudi ponesli pri svetih mašah v skoraj vseh cerkvah Kobariške dekanije.

Razstavo smo pripravili, da nakoliko bolj slovesno obeležimo tretje leto delovanja naše skavtske skupine. Namenjena je bila vsem, ki bi radi nekaj več vedeli o skavtstvu o skavtskih dejavnostih ter o vsem, kar smo mi počeli v teh letih obstoja. Razstavo smo pripravili s skupnimi močmi, izvidniki, vodnice, popotnkiki, popotnice in voditelji. Plakate in druge razstavne eksponate smo na ogled postavili v skavtski sobi nad kapelo pri bovškem župnišču. Obisk razstave sicer ni bil ravno množičen, a smo vseeno zadovoljni, da si so si jo v tednu, ko je bila na ogled, ogledali tisti, ki jim je skavtstvo blizu.

Tako kot lani, smo tudi letos pripravili pravi skavtski izziv skupaj s Tolminskimi skavti - nadeli smo mu ime "V davnine po korenine!", ker smo v dvodnevnem druženju preko skavtskih aktivnosti spoznavali zgodovino Primorcev in Slovencev. Zbrali smo se v Breginjskem kotu, na tabornem prostoru pri Kredu. Najprej so se (na žalost maloštevilni) izvodniki, vodnice, popotniki in popotnice odpravili na pot preseljevanja izza Karpatov na Slovensko ozemlje. Vmes so jih čakale različne preizkušnje nabiranja hrane za preživetje (lov na divjad, kopanje krompirja, nabiranje sadja ob veslanju čez Donavo...). Po naselitvi an tobornem prostoru smo imeli delavnice novoveških znamenitih iznajditeljev Michelangela (kiparska delavnica), Da Vincija (konstruktorska delavnica) in Valvasorja (geografska delavnica). Zvečer pa smo se še trudili preživeti v težkih časih turških upadov. Naslednji dan smo po jutranji telovadbi (Soška fronta) odšli še k sveti maši v Kredu, nato pa pospravili taborni prostor in se razkropili domov - pisat zgodovino (prihodnost).

Spet smo skavtsko leto začeli s skupnim srečanjem pri cerkvici sv. Lenarta. Zbrali smo se stari in novi skavti. Razdelili smo se v skupine in se odpravili na pot odkrivat korenine in razmišljat o doživetjih prvega tabora pred 100 let, ko je Baden-Powell na otok Brownsea odpeljal skupino skavtov. Ta svoja razmišljanja smo kasneje drug drugemu na zabaven način predstavili. Na koncu smo pri sveti maši še uradno medse sprejeli novince Tino, Črta, Sašota in Žiga, ki so si po mnenju vseh to zaslužili.

Tudi letos smo (vsaj naketeri) že kar nestrpno čakali na ta dan. 6 navdušenih novih skavtov je danes dalo slovesno obljubo in ponosno prejelo svojo rutko. Dopoldne smo se skupaj odpravili na pot - novinci so šli v puščavo, ker so razmislili o svoji dosedanji skavtski poti in napisali prošnjo za obljubo, ostali pa smo jim med tem pripravili preizkušnjo skavtskega znanja. To so seveda vsi opravili. Po kosilu smo še pripravili prostor za sveto mašo na travniku s čudovitim razgledom na okoliške vršace. In pri sveti maši se je zgodil veliki dogodek: Primož, Neža, Blaž, Tanja, Žan in Karin so dali obljubo. Po sveti maši smo se še malo poveselili ob dobrotah, ki so jih spekle pridne mame in se v veselem vzdušju tudi razšli.

V tistem meglenem večeru 17.02.2006 smo se skavti vej IV in PP podali na ledeno pot proti Godoviču. Voditeljem je bila zaupana velika odgovornost, da vse varno pripeljemo do kraja našega zimovanja, pri tem pa nas je sigurno vse nas čuval Angel Varuh. V poznih urah smo prispeli do župnišča, kjer smo bili prijetno presenečeni nad udobjem. Bili smo že pošteno lačni in treba je bilo kaj kmalu zavihati rokave, obleči predpasnike in se odpraviti v kuhinjo. Glavna kuharica je bila naša Eva, ki je na zimovanju dokazovala svoje kuharske spretnosti in se trudila za opravljanje veščine kuharja. Kazalo je že, da tega dne ne bomo jedli večerje, temveč da bomo kar naslednjega zajtrkovali, ko je ob 23h zvečer v jedilnici prijetno zadišalo po slastnih palačinkah in ko smo napolnili naše želodčke, se nam je začelo pošteno zehati. Zjutraj smo se prebudili z Na juriš in jutranjim eskimskim plesom pri katerem smo prepevali Lapata. Potem pa smo želeli izkoristiti še malo dobrega vremena in se s četo šli sankat po bregu s polivinilom, klanovci pa so izdelovali iglu. Ko se je polovica dneva bližala k koncu je tudi sončnih žarkov bilo vse manj in začelo je deževati, tako da smo morali vse naše dejavnosti imeti v župnišču. Pomirili smo se koliko so aktivne naše sive celice in ker je bil to čas olimpijskih iger smo tudi eskimi organizirali zimske eksimske olimpijske igre. Tekmovali smo v vleki sani, lovljenju rib in tjulnov, metanju kopija v mroža. Klanovci pa so se orientirali po prostoru. Zvečer smo se prav zares preoblekli v eksime in živali severnega tečaja in plesali. Ko nam je naenkrat zmanjkalo elektrike in smo ostali brez glasbe. No znašli smo se tako, da smo igrali igrico eskim - morilec. Kasneje smo od našega duhovnega asistenta izvedeli, da so tisto večer po vsem Godoviču ostali brez luči in smo bili mi prvi osumljenci. Po obilnem in pravem praznično nedeljskem zajtrku smo sodelovali pri sveti maši. Se poslovili od našega gostitelja in se podali po tokrat bolj varni cesti nazaj proti našim koreninam v Bovec.