Alpski
svizec (marmota marmota)
Rod svizcev je precej
številen, največ vrst živi v Severni Ameriki in Aziji, Evropo pa naseljujeta
dve vrsti, in sicer alpski ter stepski svizec, ki v živi pri Črnem morju.
Alpski svizci živijo v skalnatih predelih Alp in Krpatov na nadmorski višini
1500 - 3000 m. Pred zadnjo poledenitvijo so bili razširjeni širom po Sloveniji,
o čemer pričajo pogoste najdbe okostij, zaradi ledene dobe pa so iz naših
Alp izginili. Obdržali so se le v Zahodnih Alpah, od koder izvirajo tudi
naši današnji svizci, ki so bili k nam uspešno naseljeni pred dobrimi štiridesetimi
leti in sicer najprej v Julijce, kjer so še danes najštevilčnejši. Naselili
so jih tudi v Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.
Svizci so sorodniki veverice. Zrastejo do 70 cm, rep pa meri okoli
15 cm. Tehtajo od tri pa do osem kilogramov, kar je odvisno predvsem od
letnega časa. Telo je čokato in robustno. Noge so kratke, na prstih pa
imajo močne kremplje, ki jim še kako prav pridejo pri kopanju rovov. Dlaka
je rjavkasta in kratka. Po zgornji strani so nekoliko temnejši, posebej
še okrog glave. Samica je breja 33-34 dni in skoti v enem leglu 2 - 4 mladiče,
včasih celo 7. Ob rojstvu so mladiči slepi, spregledajo šele po 1 mesecu.
Svizci so dnevne živali, ki živijo v nekakšnih družinskih skupnostih,
le-te pa sestavljajo kolonijo do največ 12 osebkov. Najraje naselijo južna
pobočja alpskih pašnikov in travnikov nad gozdno mejo. Pomembna so tudi
tla, saj mora biti dovolj prsti, da si vanjo lahko izkopljejo mrežo rovov.
Vhod v glavni rov je običajno pod kakšno skalo, svež rov pa prepoznamo
po sveže izkopani zemlji. Rovov je več, le eden pa je glavni, v tem družina
tudi prezimi. Ostali rovi so poletni, kjer svizci preživijo noči ali pa
se v njih skrivajo pred plenilci. Tam, kjer je veliko skal in naravnih
razpok, se svizci, namesto da bi kopali poletne rove, zadržujejo tudi med
njimi. Ob vhodu v njihovo domovanje vedno straži eden od članov skupine,
pripravljen da z žvižgom opozori ostale na nevarnost. Med sabo se sporazumevajo
z žvižgi, torej zvočno, in s pomočjo vonjav. Iz žlez, ki jih imajo ob straneh
glave na licih, izločajo posebne izločke, ki jih nanašajo na obrobne dele
svojega območja, ter na ta način obveščajo sovrstnike o zasedenosti območja.
Njihova najhujša sovražnika v Alpah sta lisica in planinski orel.
Večji del dneva
preživijo v iskanju hrane, kar še posebej velja za jesenski čas, ko si
nabirajo zalogo za dolgo zimo. So rastlinojedi. Na dan potrebujejo preko
kilograma različnih trav in zelišč. Oktobra ali novembra se odpravijo k
dolgotrajnem zimskem spancu (do pol leta). Vhod dobro zatesnijo z zemljo
in travo. Vendar ne spijo povsem trdno, ampak se med spanjem tudi zbujajo,
da izločijo izločke, ki so se nabrali v telesu. V času zimskega spanja
(hibernacije) se jim močno zmanjšajo življenjske funkcije: telesna temperatura
se jim zniža na okoli 5 °C, srce bije le še trikrat na minuto, število
vdihljajev pade na enega do štiri v minuti. Če pade temperatura pod 4 °C,
se zbudijo in povečajo porabo rezervne hrane v obliki podkožne tolšče.
S svojo toploto ogrejejo brlog, da ne bi zmrznili. Njihova življenjska
doba je največ 20 let v idealnih pogojih.
Svizci so zelo plahe živali. Kakor hitro opazijo morebitno nevarnost,
se oglasijo s piski in če se nevarnost, recimo človek, še bolj približa,
se urno poskrijejo v svojih rovih. Niso pa povsod tako plašni: ob poteh
z veliko obiskovalci in ob obleganih kočah znajo biti precej zaupljivi.
Dokaj enostavno jih lahko opazujemo na Mangartskem sedlu: poiščemo primerno
pobočje in opazujemo oziroma poslušamo, od kod prihajajo predirljivi žvižgi.
Elvis Žagar