Dne 28. junija, smo se ob 8h zjutraj odpravili na komaj pričakovani tabor v Belo krajino. Pot nas je vodila čez
dobršen del Slovenije na JV, kjer smo naš pohod začeli v mestecu Gradac. Tu smo pustili naše jeklene konjičke
in se peš odpravili proti izviru Krupe. Prenočili samo v skavtskem domu v Črnomlju. Naslednje jutro smo se odpravili
proti Staremu trgu. Pot je bila dolga in strma, vendar smo jo drug drugemu lajšali s pesmijo in smehom. Utrujeni smo
noč prespali v župnišču. Polni energije smo se naslednji dan odpravili čolnarit. Iz Starega trga so nas odpeljali v
Radence, kjer smo našo pot po vodi tudi začeli. Brzice tik ob slovensko - hrvaški meji pa so nas spremljale vse do
našega cilja v Vinici. Večer smo si tam popestrili s krstom USTVARJALNE in VEDRE SVIZČEVKE. Noč smo preživeli v
šotorih. Vinico smo po ogledu Zupančičeve hiše naslednje jutro zapustili in se odpravili proti Pustemu Gradcu. Na
poti smo si ogledali še izvir Lahinje in druge znamenitosti. Pusti Gradac je bil kraj kjer smo se razdelili po
skupinah in vsak svojo pot odpravili proti Tribučam. Izgubljeni smo tavali po blatni gozdni poti do vasi, kjer
smo prespali na seniku. Novo jutro in novi izzivi. Vsaka skupina se je odpravila svojemu dnevu služenja naproti
in skupnemu cilju Krasinec. Tam smo si med skupnim kosilom izmenjali še svoja doživetja na služenju in se zahvalili
Bogu za prijazne ljudi, ki smo jih srečali na naši poti. Pot smo nato nadaljevali proti Zemelju, kjer smo še zadnjič
poležali na bregovih Kupe, videli štorklje, večerjali na letalu in prespali na seniku. Naslednje jutro smo se odpravili
še k maši v Podzemelj, kjer nas je domači župnik prijazno pozdravil. Iz Podzemlja pa le še do Gradca, kjer se je
naša pešpot tudi zaključila. Veseli in srečni nad dobro organiziranem taborom smo se vrnili proti domu.
Prijaznost domačinov, lepota pokrajine, toplota Kolpe vse to in še marsikaj pa le še pripomore k temu da
se tja še vrnemo.
